Začetki predelave kitare Yamaha RGX421

Ko sem prvič igral na Yamahico modre barve, sem ob uporabi chorusa in delaya multiefekta ZOOM 505 (uspešnica iz 90-ih) bil v nebesih. Kilometrina se je nabirala in tako mali japonec ni bil več dovolj dober, ker kitara ob priključitvi na običajne zvočnike nima tistega toplega zvoka "lampaša" (ojačevalca, ki ima namesto zdaj običajnih tranzistorjev, žarnice oz. pravilno rečeno elektronke, ali po domače "lampe"). Po prebiranju forumov, sem naletel na ameriško rešitev s pomočjo Line6 POD2.0 multiefekta.



POD ima simulacijo 16-ih ojačevalcev in 4-ih zvočnikov. Zakaj potem predelava, če imaš vse na efektih?? Emmmm, najbrž zaradi moje ustvarjalne žilice in želje po boljšem, toplejšem zvoku. :))

Tako sem kupil Entwhistlove magnete, za katere sem prvič slišal, saj so bili od TOP proizvajalcev malo neprimerni za mojo kitaro (Seymour Duncan, DiMarzio, ESP....). ;)

Humbuckerja oz. dvojna magneta (Entwhistle HV58 Zebra) sta uparjena, nista enaka, saj je en točno določen za pozicijo blizu vratu, drugi pa blizu kobilice. Ti Alnico5 magneti naj bi imeli pridih nostalgije iz 70-ih, saj so žice magnetov ročno navite, kar pa pripelje do zračnih vrzeli v navitju. To je bila značilnost magnetov iz 70-ih in tipičen predstavnik te vrste magnetov je Slash od bivših Pištol&Vrtnic. Novodobni magneti so naviti strojno in teh zračnih vrzeli praktično ni. Enojni magnet je tudi nekaj posebnega, saj nima klasičnega magneta, ampak magnet iz Neodima. Ti magneti so pri isti teži nekajkrat močnejši od običajnih magnetov. Zvok? Nimam pojma kakšen je, bo pa najbrž podoben tistim klasičnim el. kitaram od Fenderja - stratokasterski.

Kar se tiče vezave elektronike bo moja "Močvirka" imela možnost preklopa humbuckerjev v enojne magnete in v eni izmed 5-ih pozicij preklopnega stikala bosta vključena magneta na vratu in kobilici hkrati. Magnete bom "prevezoval" s pomočjo posebnih potenciometrov z vgrajenim stikalom - povlečeš gumb in stikalo spremeni vezavo. Na sliki je vidna obvezna predelava zaradi novejšega enojnega magneta, ki imajo priključne kable prispajkane na posebni nosilec, ergo brusi Mujo...






Uporaba magnetov na vratu in kobilici hkrati je značilna za Sira Davida Gilmourja (kitarist skupine Pink Floyd), le da ima on na "standardni" stratokasterci dodano stikalo za vključitev vratnega magneta v poziciji za le magnet na kobilici.

Ker sem imel kitaro na "delovni mizi", sem se odločil še zamenjat barvo, saj je bila stara, modra že obtolčena. Odstranil sem barvo in občudoval lesen trup kitare. Prav zaradi letnic lesa sem se odločil na kitaro nalepiti furnir rebrastega javora.









 Mazanje Mekola na kitaro je zelo pomemben del, saj mora biti lepilo karseda enakomerno razporejeno po površini. V nasprotnem primeru furnir odstopi od površine in naredi zračni žep.

 Na furnir sem dal dve bukovi plošči, debeline 10mm, da bi se naložena teža enakomernejše razporedila. Najboljša rešitev je ali 2-tonska stiskalnica, ali pa vakuumiranje.

 

 Barvo sem namešal v stilu starih, jantarjevih Gibsonk in seveda stestiral na ostankih furnirja.


Ker je bila originalna kobilica (Floyd Rose Tremolo) že malo utrujena, sem za male denarce kupil novo, ki se je na koncu izkazala za skoraj slabšo verzijo. Zakvaj? Jedro Floyd Rose kobilice je v bloku pod kobilico, ki drži vzmeti. Večja ko je masa bloka, več časa bo kitara držala ton in zaradi tega sem se odločil zamenjati blok cinkove zlitine s konkretnim kosom bakra. :)





Seveda bo treba bakreni kos še malo stanjšat, ker ga v takem stanju ne bom spravil v kitaro. :)

 Furniranje je bila šola za prihodnje projekte, saj sem moral furnir po bajcanju (barvanju) odstranit. Zračni žepki so se lepo napihnili, ko se je furnir napil barve, zato je zapel električni skobelnik (ubl mašina).

Ker mi je osnovni trup postajal vedno bolj všečen in ker sem želel opustiti "plastičen" izgled v barvo zalite kitare, sem se odločil opustiti fazo furniranja in bajcat osnovni les. Namešano "močvirno" barvo sem v prvotnem načrtu imel za poudarek letnic pa sem jo kasneje zaradi premočnega odtenka dal na stran.

 Lak je zelo lepo poudaril lesne letnice in dodal tudi malo topline, saj je bila v "močvari" dodana tudi oranžna, katera je bila prav lepo presenečenje.










Mislim, da bom uporabil črne okvirje, saj beli enostavno preveč izstopajo...

 Zelo malo sem kazal hrbtni del kitare... Originalna, modra barva je bila odstranjena s pomočjo ročnega vrtalnika, ki je imel v glavo vpet rotacijski brusni papir. To je pustilo vdolbinice, ki so mi postale tako všeč, da sem jih pustil take, kot so. Barva je iz spreja, pol-svetleča črna.

Zdaj me čaka še lepljenje bakrene folije po vseh luknjah, da bo manj dovzetna za šume iz okolice in brnenje v ojačevalcu.