Medtem, ko se večina pusti razvajat s temi in onimi dobrotami, druženjem na mrazu, se jaz raje grejem na toplem in imam polne roke dela. Ravno zaradi mojega bolehnega grla kitara počasi postaja igranja vreden inštrument. Trenutno imam probleme samo še z masami, bom že popravil te malenkosti. Strune sem kupil od ErnieBalla (MusicMan) in vzel rahlo predebele za moj stil igranja (božične, stiskaške, podokničarske) tako, da sem kar pošteno razdevičil prste po enomesečni pavzi. V glavnem... Š P I L A ! ! !
Luknje magnetov sem prelepil z bakreno folijo, povezal magnete s stikali in potenciometri in začel igrat. Nisem nek audiofil pa vendar sem slišal, da dobim zvoke od Fenderjeve Stratocaster pa do Gibsonove Les Paul kitar. Kaj naj rečem drugega, kot: "Bilo je vredno vsakega centa!". ;)
Današnja dodelava je bolj malenkostna pa vendar poglavitnega pomena. Bakrena folija je zelo tanka (tanjša od kuhinjske ALU folije) in ima na spodnji strani namazano lepilo. Nekatere bakrene folije, ki so namenjene za lepljenje v kitare imajo prevodno lepilo, kakšne električne lastnosti ima moja folija pa še nisem uspel preverit.
Zakaj pa sploh potrebuješ "kletko" na kitari, pa saj to ni rally avto... Hja, če ljudje nebi spuščali v okolico tolikšnega električnega smoga, tudi kitara nebi potrebovala kletke. Tako pa kletka zaščiti elektroniko pred elektromagnetnimi motnjami (izloči brenčanje in šumenje, ki se običajno sliši na kitari, če kitarist/-ka nima roke na strunah), če se le-ta nahaja znotraj kletke. Kletka pa seveda ne bo ničesar zmogla zaščitit, če ne bo ozemljena (ključni pogoj). Najbočj domač pojav je ropotanje v računalniških namiztnih zvočnikih, le imamo GSM poleg zvočnikov pa dobimo dohodni klic.
Tako sem notranji del odprtine v kitari popolnoma oblepil s folijo, na pokrovčku pa sem pustil svobodo ustvarjalnosti. Dokler so bakrene linije povezane med sabo, bo kletka delovala pa še elektronika se bo videla skozi prozoren pleksi. :)
Tale stric ima zanimive, konkretno prikazane rešitve za probleme s šumi...
Danes, danes, danes, danes..... ja, ponavljam se tako, kot kitanje, brušenje, barvanje, kitanje, brušenje, barvanje... katastrofa! Počutim se, kot da bi spet po dolgem času ponovno delal plastično maketo meni najljubšega avtomobila in se trudil doseči vrhunski izdelek (slika na desni strani). No, nekaj podobnega mi je že uspelo (2. mesto za obe maketi, na evropski ravni, na Madžarskem, za vsako posebej...) pa vendar bi rad kitaro pripravil na sušenje še pred Silvotovim (Silvestrovim večerom)! Presnet čas...če bi rad kaj "bendal" (ang.:"to bend" - glagol, ki pomeni kriviti, ukrivljati), bi bila to moja kitara in čas. Čas je znal ukrivljati Einstein, jaz pa sem še kar nekaj "ukrivljenih" ur daleč od njegove valovne dolžine, zatorej bom moral ukrivljati čas kot liki v filmu "Event Horizon", da bi moja "Močvirka" igrala še letos.
Pred dvema dnevoma sem zbrušeno "Močvirko" z zadnje strani pobarval s temeljno barvo za makete, da bi zgladil še tiste zadnje, očem neprijazne raze pred barvanjem s polsvetlečo črno barvo. Več kot očitno je dejstvo, da tega ni bilo mogoče izvesti brez dodatnega brušenja...presnet Murphy in njegovi zakoni o neuspehu! Glede na mojo neučakanost, sem po brušenju in čiščenju hrbtišča kitare poprijel sprej s črno barvo in samo stisnil (upajoč, da bo vse potekalo brez nepotrebnih zapletov). Dobil sem (na srečo) lep in kolikor toliko homogen nanos barve.
Po lakiranju je črna barva dobila pravi odsev, mislim pa da bo potrebno še dodatno zaliti črnino z zadnjim, debelim slojem laka. Potem se bo skrila sleherna praskica, ki se zaenkrat še opazi na površini...
Naj vam pokažem še poslednji detajl moje ubiralke, ki mi je vedno bolj privlačna. Na levi sliki sem poslikal še primerjavo med klasično kitaro (najlonske strune) in mojo "Močvirko". Po resnici povedano, sem vedno bolj sit tega barvanja/lakiranja in se počasi že veselim spajkanja, ter vezanja magnetov. Vezava magnetov je zadnji korak pred igranjem te "Super Močvirke".
Ah, še to... včeraj sem naročil nalepke, ki bodo nadomestile manjkajoče bele pike v ubiralki. Pike bodo zamenjale ptice (ne Hitchokove!) v barvi tobaka. Mislim, da bo izpadlo fenomenalno - ptice in močvirje? Strune so tudi že v čakalni vrsti za montažo (tako debelih še nisem imel na kitari...pustil se bom presenetit). Vse kaže, da bo treba malo pritisnit na "proizvodnjo".
Ja, prav bereš...danes sem poglobil ubiralko. :) Tale naša slovenščina zna biti kar zabavna, če jo znaš uporabljati. Zakaj se to sploh uporablja oz. zakaj bi povprečen kitarist potreboval to predelavo na svoji kitari? Ta princip obdelave ubiralke se uporablja že nekaj tisočletij v indijski glasbi. Globoke vrzeli med prečkami so povsem običajne na sitari, veeni in ostalih lutnjah. V rock glasbi je zdaj že kar nekaj predstavnikov, ki uporabljajo poglobljeno ubiralko (Ritchie Blackmoore, Yngvie Malmsteen, Steve Vai,...jaz), pionir pa naj bi bil v 70-ih Steve McLaughlin. Malmsteen in Blackmoore uporabljata ubiralko, ki ima poglobljena vsa polja, medtem ko ima Vai pogljobljena samo polja od 19 do 24.
Ker so polja globlja, se konice prstov dotikajo
samo strun in ne tudi lesa. Tako se znebimo trenja
med prsti in lesom, kar bi lahko pripeljalo do daljšega igranja tudi nežnejših prstov zaradi manjše nadraženosti konic prstov. To je bil moj glavni vzrok za prvotno globljenje ubiralke, in sicer na poljih od 12 do 24. Za ta razpon sem se odločil zaradi same zgradbe mojih prstov in večine solaž, ki jih preigravam na omenjenih poljih.
Za predelavo je poskrbel ročni el. vrtalnik/brusilnik (kopija dremla), brusni papir in nekaj malega barve. Les sem na grobo zbrusil z el. brusilnikom, za ostranitev prask pa sem uporabil ročno tehniko z brusnim papirjem različnih granulacij.
Ker bi na takšni ubiralki imel v uporabi dve tehniki za igranje, sem se raje odločil za poglobljenje celotne ubiralke in ne samo "nekaj" polj. Najbolj me je skrbelo igranje barejev na novi ubiralki pa sem na srečo našel spodnji video. :)
Nekateri predelovalci ubiralko raje naoljijo, spet drugi jo raje lakirajo. Ker sem en ozmed tistih, ki ne slišijo tonske razlike med naoljeno ali lakirano ubiralko, sem jo zaradi praktičnega vidika raje lakiral.
Prečke sem zaščitil z maskirnim trakom, da se lak nebi prijel na kovino, saj bi se ob igranju ta odvečni lak prijemal na strune.
Nanesel sem nekaj rahlih slojev laka, ki ga uporabljam za makete. Ta lak je zelo nežen in hitro sušeč, cena pa čisto nasprotje, zato sem bil kaj hitro zadovoljen s svetlečo površino.
Glede na to, da sem prebrusil stare označevalce polj, bom na vrat dal nalepke, da bo izgled lepši in da se bom spet znašel pri ubiranju novih not. :) Na spletu je ogromno označevalnih nalepk, zdaj se moram odločit, ali bom imel klasične (drugi vzorci, le da so na enakem principu, kot tisti s pikami), ali pa moderne (na principu trte, ki se vije skozi celoten vrat).
Mislim, da pri združevanju motiva iz narave in Močvirke nimam česa zgrešit.
Kot je v moji naravi, sem spet zakompliciral stvari z raznimi dodelavami. Prva dodelava je bila ena izmed načrtovanih, in sicer zamenjava standardnega bloka na Floyd Rose-u (kobilica) z novim, bakrenim. Bakreni blok iz prejšnjih slik je bilo potrebno "stanjšati" in priznam, da je bila to ena izmed večjih muk oz. predelav. Problemi se pojavijo, če imaš na razpolago vse ostalo orodje, razen tistega, kateri bi bil namenjen tvojemu opravilu - v delo nastopi improvizacija.
Po dvo-urnem mučenju s tračno žago in improvizacijo,sem blok spravil na dva kosa. Tanjšega bom shranil za kasnejše projekte,
debelejši pa je našel mesto pod mojim Floyd Rose-om. S pomočjo znanja in
izkušenj mojega očeta, je bakreni blok dobil svoje luknje za montažo na novi
Floyd Rose. Po nekaj zlomljenih svedrih, mi je celo uspelo narediti luknje v
ta sladki baker.
V vrsto so postavljeni (od leve proti desni):
1. zinkov "50g" blok kupljenega Floyda
2. moj modificiran bakreni blok za "Močvirko"
3. originalni cca. 150g blok
4. ostanek 20mm debelega bakrenega bloka
Za jasnejšo predstavo delovanja Floyd Rose kobilice, spodnji filmček nazorno prikaže delovanje tega čudovitega izdelka, produkta vrhunskega inženiringa strokovnjakov za valovno dolžino. :)
Največji izziv so nama z očetom predstavljale luknje za vzmeti. Te so zvrtane pod kotom cca. 60° v nasprotno smer od vleke vzmeti, da se ne iztaknejo ob vztrajnem kljubovanju fiziki in Hookovem zakonu.
Izračuni in naklonjenost sreče sta bila na pravem mestu tako, da se je vse postavilo tja, kamor je bilo zaželjeno - v podnožje kobilice. Vijaki so našli svoje počivališče v bakru, novejše vzmeti pa bodo potrebne še nekoliko dodelav, saj so sidrišča rahlo preplitka, da bi se vzmeti pravilno namestile na svoje delovno mesto.
Zgornja vzmet je tista od prejšnjega Floyda, spodnja pa od novejšega. Novejša vzmet je za neka milimetrov daljša od obstoječe pa vendar je novejša vzmet trša od originalne... Katero uporabit je najbrž stvar okusa in napetosti novih strun. Uporabil bom ta nove, če pa zvok ne bo v mejah kriterijev pa se bodo začeli eksperimenti s kombinacijo starih/novih vzmeti. :))
Ker očetu, ki je izkušen obdelovalec kovin in lesa, "vdolbinice" na hrbtni strani kitari pod nikakršnim pogojem niso bile všeč, sem bil primoran v roke vzet el. brusilnik (zgleda kot hrapav pegelzen) in zbrusit "nepravilnosti". Njegove besede:"lej...tolk truda si
vložu v sprednjo stran pa da si tako grdo naredu zadnjo...tega si ne smeš dovolit. v garaži bova našla ročno brusilko (elektro verzijo, seveda)
pa boš tole lepo zravnal. vsak, k bo kitaro vzel v roke, jo bo okol
obrnu pa si reku: "spredaj lepa, zadaj pa nikakva!".
Tole je pa novo narejen logo, katerega bom dajal poleg fotk oz. na fotke, da ne boste samo kopi/pejstal na forume...banda!
Ko sem prvič igral na Yamahico modre barve, sem ob uporabi chorusa in delaya multiefekta ZOOM 505 (uspešnica iz 90-ih) bil v nebesih. Kilometrina se je nabirala in tako mali japonec ni bil več dovolj dober, ker kitara ob priključitvi na običajne zvočnike nima tistega toplega zvoka "lampaša" (ojačevalca, ki ima namesto zdaj običajnih tranzistorjev, žarnice oz. pravilno rečeno elektronke, ali po domače "lampe"). Po prebiranju forumov, sem naletel na ameriško rešitev s pomočjo Line6 POD2.0 multiefekta.
POD ima simulacijo 16-ih ojačevalcev in 4-ih zvočnikov. Zakaj potem predelava, če imaš vse na efektih?? Emmmm, najbrž zaradi moje ustvarjalne žilice in želje po boljšem, toplejšem zvoku. :))
Tako sem kupil Entwhistlove magnete, za katere sem prvič slišal, saj so bili od TOP proizvajalcev malo neprimerni za mojo kitaro (Seymour Duncan, DiMarzio, ESP....). ;)
Humbuckerja oz. dvojna magneta (Entwhistle HV58 Zebra) sta uparjena, nista enaka, saj je en točno določen za pozicijo blizu vratu, drugi pa blizu kobilice. Ti Alnico5 magneti naj bi imeli pridih nostalgije iz 70-ih, saj so žice magnetov ročno navite, kar pa pripelje do zračnih vrzeli v navitju. To je bila značilnost magnetov iz 70-ih in tipičen predstavnik te vrste magnetov je Slash od bivših Pištol&Vrtnic. Novodobni magneti so naviti strojno in teh zračnih vrzeli praktično ni. Enojni magnet je tudi nekaj posebnega, saj nima klasičnega magneta, ampak magnet iz Neodima. Ti magneti so pri isti teži nekajkrat močnejši od običajnih magnetov. Zvok? Nimam pojma kakšen je, bo pa najbrž podoben tistim klasičnim el. kitaram od Fenderja - stratokasterski.
Kar se tiče vezave elektronike bo moja "Močvirka" imela možnost preklopa humbuckerjev v enojne magnete in v eni izmed 5-ih pozicij preklopnega stikala bosta vključena magneta na vratu in kobilici hkrati. Magnete bom "prevezoval" s pomočjo posebnih potenciometrov z vgrajenim stikalom - povlečeš gumb in stikalo spremeni vezavo. Na sliki je vidna obvezna predelava zaradi novejšega enojnega magneta, ki imajo priključne kable prispajkane na posebni nosilec, ergo brusi Mujo...
Uporaba magnetov na vratu in kobilici hkrati je značilna za Sira Davida Gilmourja (kitarist skupine Pink Floyd), le da ima on na "standardni" stratokasterci dodano stikalo za vključitev vratnega magneta v poziciji za le magnet na kobilici.
Ker sem imel kitaro na "delovni mizi", sem se odločil še zamenjat barvo, saj je bila stara, modra že obtolčena. Odstranil sem barvo in občudoval lesen trup kitare. Prav zaradi letnic lesa sem se odločil na kitaro nalepiti furnir rebrastega javora.
Mazanje Mekola na kitaro je zelo pomemben del, saj mora biti lepilo karseda enakomerno razporejeno po površini. V nasprotnem primeru furnir odstopi od površine in naredi zračni žep.
Na furnir sem dal dve bukovi plošči, debeline 10mm, da bi se naložena teža enakomernejše razporedila. Najboljša rešitev je ali 2-tonska stiskalnica, ali pa vakuumiranje.
Barvo sem namešal v stilu starih, jantarjevih Gibsonk in seveda stestiral na ostankih furnirja.
Ker je bila originalna kobilica (Floyd Rose Tremolo) že malo utrujena, sem za male denarce kupil novo, ki se je na koncu izkazala za skoraj slabšo verzijo. Zakvaj? Jedro Floyd Rose kobilice je v bloku pod kobilico, ki drži vzmeti. Večja ko je masa bloka, več časa bo kitara držala ton in zaradi tega sem se odločil zamenjati blok cinkove zlitine s konkretnim kosom bakra. :)
Seveda bo treba bakreni kos še malo stanjšat, ker ga v takem stanju ne bom spravil v kitaro. :)
Furniranje je bila šola za prihodnje projekte, saj sem moral furnir po bajcanju
(barvanju) odstranit. Zračni žepki so se lepo napihnili, ko se je furnir
napil barve, zato je zapel električni skobelnik (ubl mašina).
Ker mi je osnovni trup postajal vedno bolj všečen in ker sem želel opustiti "plastičen" izgled v barvo zalite kitare, sem se odločil opustiti fazo furniranja in bajcat osnovni les. Namešano "močvirno" barvo sem v prvotnem načrtu imel za poudarek letnic pa sem jo kasneje zaradi premočnega odtenka dal na stran.
Lak je zelo lepo poudaril lesne letnice in dodal tudi malo topline, saj je bila v "močvari" dodana tudi oranžna, katera je bila prav lepo presenečenje.
Mislim, da bom uporabil črne okvirje, saj beli enostavno preveč izstopajo...
Zelo malo sem kazal hrbtni del kitare... Originalna, modra barva je bila odstranjena s pomočjo ročnega vrtalnika, ki je imel v glavo vpet rotacijski brusni papir. To je pustilo vdolbinice, ki so mi postale tako všeč, da sem jih pustil take, kot so. Barva je iz spreja, pol-svetleča črna.
Zdaj me čaka še lepljenje bakrene folije po vseh luknjah, da bo manj dovzetna za šume iz okolice in brnenje v ojačevalcu.
Danes, danes, danes, danes..... ja, ponavljam se tako, kot kitanje, brušenje, barvanje, kitanje, brušenje, barvanje... katastrofa! Počutim se, kot da bi spet po dolgem času ponovno delal plastično maketo meni najljubšega avtomobila in se trudil doseči vrhunski izdelek (slika na desni strani). No, nekaj podobnega mi je že uspelo (2. mesto za obe maketi, na evropski ravni, na Madžarskem, za vsako posebej...) pa vendar bi rad kitaro pripravil na sušenje še pred Silvotovim (Silvestrovim večerom)! Presnet čas...če bi rad kaj "bendal" (ang.:"to bend" - glagol, ki pomeni kriviti, ukrivljati), bi bila to moja kitara in čas. Čas je znal ukrivljati Einstein, jaz pa sem še kar nekaj "ukrivljenih" ur daleč od njegove valovne dolžine, zatorej bom moral ukrivljati čas kot liki v filmu "Event Horizon", da bi moja "Močvirka" igrala še letos.
Pred dvema dnevoma sem zbrušeno "Močvirko" z zadnje strani pobarval s temeljno barvo za makete, da bi zgladil še tiste zadnje, očem neprijazne raze pred barvanjem s polsvetlečo črno barvo. Več kot očitno je dejstvo, da tega ni bilo mogoče izvesti brez dodatnega brušenja...presnet Murphy in njegovi zakoni o neuspehu! Glede na mojo neučakanost, sem po brušenju in čiščenju hrbtišča kitare poprijel sprej s črno barvo in samo stisnil (upajoč, da bo vse potekalo brez nepotrebnih zapletov). Dobil sem (na srečo) lep in kolikor toliko homogen nanos barve.
Ja, prav bereš...danes sem poglobil ubiralko. :) Tale naša slovenščina zna biti kar zabavna, če jo znaš uporabljati. Zakaj se to sploh uporablja oz. zakaj bi povprečen kitarist potreboval to predelavo na svoji kitari? Ta princip obdelave ubiralke se uporablja že nekaj tisočletij v indijski glasbi. Globoke vrzeli med prečkami so povsem običajne na sitari, veeni in ostalih lutnjah. V rock glasbi je zdaj že kar nekaj predstavnikov, ki uporabljajo poglobljeno ubiralko (Ritchie Blackmoore, Yngvie Malmsteen, Steve Vai,...jaz), pionir pa naj bi bil v 70-ih Steve McLaughlin. Malmsteen in Blackmoore uporabljata ubiralko, ki ima poglobljena vsa polja, medtem ko ima Vai pogljobljena samo polja od 19 do 24. 
med prsti in lesom, kar bi lahko pripeljalo do daljšega igranja tudi nežnejših prstov zaradi manjše nadraženosti konic prstov. To je bil moj glavni vzrok za prvotno globljenje ubiralke, in sicer na poljih od 12 do 24. Za ta razpon sem se odločil zaradi same zgradbe mojih prstov in večine solaž, ki jih preigravam na omenjenih poljih.
Za predelavo je poskrbel ročni el. vrtalnik/brusilnik (kopija dremla), brusni papir in nekaj malega barve. Les sem na grobo zbrusil z el. brusilnikom, za ostranitev prask pa sem uporabil ročno tehniko z brusnim papirjem različnih granulacij.
Ko sem prvič igral na Yamahico modre barve, sem ob uporabi chorusa in delaya multiefekta ZOOM 505 (uspešnica iz 90-ih) bil v nebesih. Kilometrina se je nabirala in tako mali japonec ni bil več dovolj dober, ker kitara ob priključitvi na običajne zvočnike nima tistega toplega zvoka "lampaša" (ojačevalca, ki ima namesto zdaj običajnih tranzistorjev, žarnice oz. pravilno rečeno elektronke, ali po domače "lampe"). Po prebiranju forumov, sem naletel na ameriško rešitev s pomočjo Line6 POD2.0 multiefekta.
Kar se tiče vezave elektronike bo moja "Močvirka" imela možnost preklopa humbuckerjev v enojne magnete in v eni izmed 5-ih pozicij preklopnega stikala bosta vključena magneta na vratu in kobilici hkrati. Magnete bom "prevezoval" s pomočjo posebnih potenciometrov z vgrajenim stikalom - povlečeš gumb in stikalo spremeni vezavo. Na sliki je vidna obvezna predelava zaradi novejšega enojnega magneta, ki imajo priključne kable prispajkane na posebni nosilec, ergo brusi Mujo...
Ker sem imel kitaro na "delovni mizi", sem se odločil še zamenjat barvo, saj je bila stara, modra že obtolčena. Odstranil sem barvo in občudoval lesen trup kitare. Prav zaradi letnic lesa sem se odločil na kitaro nalepiti furnir rebrastega javora.
Ker je bila originalna kobilica (Floyd Rose Tremolo) že malo utrujena, sem za male denarce kupil novo, ki se je na koncu izkazala za skoraj slabšo verzijo. Zakvaj? Jedro Floyd Rose kobilice je v bloku pod kobilico, ki drži vzmeti. Večja ko je masa bloka, več časa bo kitara držala ton in zaradi tega sem se odločil zamenjati blok cinkove zlitine s konkretnim kosom bakra. :)
Lak je zelo lepo poudaril lesne letnice in dodal tudi malo topline, saj je bila v "močvari" dodana tudi oranžna, katera je bila prav lepo presenečenje.
