 |
| Komplet elektronike za popravljanje el. signala |
 |
| Suha montaža |
 | |||
| V levem kotu spodaj je slika prvotnega stanja magnetov, velika slika pa prikazuje končno stanje ožičenega sistema |
Kot vedno, tudi tokrat nisem bil zadovoljen s standardnim načinom ožičenja, zato sem dodal še dve poslastici z menija kitarskih mojstrov: "Neck ON", ter "Treble Bleed". Besede so morda malce neobičajne pa vendar je te tehnike že vsakdo izmed vas slišal. "Neck ON" je način vezave magneta in sicer ko je 5-stopenjsko stikalo v "Bridge" poziciji (magnet pri kobilici), z dodatnim stikalcem vzporedno vključimo še "Neck" magnet (blizu vratu). Zvok tako dobi malce topline, ki ima še vedno zelo hrustljavo definicijo.
"Treble Bleed" vezje je kombinacija upora in kondenzatorja, ki tvori frekvenčni filter. Potenciometer za glasnost to slabost, da ob zmanjševanju glasnosti začne rezati visoke frekvence. Nekaterim kitaristom je rezanje frekvenc všeč, drugim pa ne, kar je popolnoma stvar okusa. Sam imam raje kristalnost zvoka skozi vse glasnosti, zato sem se odločil za montažo "Treble Bleed" vezja. Pri sami izvedbi sta možni dve različici frekvenčnega filtra - vzporedna in zaporedna. Podrobnih raziskav, kar se tiče impedance samega filtra in njenega vpliva na skupno admitanco vezja z magneti, ter impedanco potenciometrov, se zaenkrat še nisem lotil, zato o tem raje kdaj drugič. Ubral sem (po neuradnih virih baje Seimur Dunkanovo izbiro) vzporedno vezavo, kombinacije 2,2nF folijskega kondenzatorja in 100k ohm upora.
Po nekaj urah igranja vam povem, da se "Treble Bleed" vezje super obnaša in obnese. Priporočam vsakomur, ki želi ohraniti razločnost tonov tudi pri nizkih glasnostih! "Neck ON" pa...ima svoj čar, samo se da tudi brez njega - kar vprašajte g. Gilmourja.
 | |
| Zelena škatlica je kondenzator "Treble Bleed"vezja, modra škatlica pa stikalo za "Neck ON" vezavo magnetov |
Ko je bil elektronski del kitare zvezan pa me je čakala le še montaža napenjalcev strun, pred tem pa je bilo seveda potrebno končati z delom na vratu - lakiranje nalepke. Lakiral sem z 2k avtoličarskim lakom in nalepke mi ni nagubalo, ali kakorkoli poškodovalo, najboljši del pa je to, da se ne vidi "silveringa" nalepke. Do t.i. "silveringa" pride, ko se svetloba lomi na zračnih mehurčkih, ki so ujeti pod nalepko, če le ta ni bila pravilno nalepljena. Lak je v tem trenutku že zravnan in spoliran, na vratu pa so že napenjalci in strune. Kitaro sem tudi intoniral, s tem pa naletel na nov problem... Kitara se, med "dive bomb" načinom igranja in uporabo "tremola" nasploh, razglašuje kot vsaka poceni Stratocasterca s 6-vijačnim vpetjem kobilice. Razglaševanje so rešili z iznajdbo "Floyd Rose" sistema (glej prejšnjo predelavo kitare <<KLIK>>), kjer so strune dejansko vezane neposredno med sedlom in kobilico - na igralnem območju in ne na celotni kitari, kot pri Stratih). Za razglaševanje je lahko krivo več dejavnikov, glavni pa so: napenjalci, sedlo, sidrišče strun na kobilici. V mojem primeru sta dva faktorja v mejah tolerance, izstopa pa sedlo strun. Med uporabo tremola, strune kar pokajo, ječijo in brenkajo, kot da bi imel harfo in kitaro v enem tako, da bo za normalno igranje te kitare potrebno zamenjati še sedlo. Sedel je več vrst, odvisno od izbranega materiala, saj imamo na voljo naslednje: kost, medenino, umetne materiale,... Medenine se bom izogibal, saj z njo kitara dobi plehek prizvok, česar pa si pri preigravanju Pink Flojdovih viž res ne želim. Bom malo razmislil pa rezultate delil, mogoče celo v kakem videu... ;) Do naslednjič pa: "Ajd, čau!".
 | ||
| Zgornji dve sliki: nalepki pred lakiranjem, Spodnji dve sliki: nalepki po lakiranju |
OK, še ena pozerska...
