Gilmour Black Strat - Prilagajanje nove kobilice, 5.del

Začel bom s primerjavo predhodnega stanja in stanja v tem trenutku predelave, saj lažje primerjamo večje razlike, kot tiste manjše, vmesne stopničke, ki jih doživljamo vsak dan.
Torej, nazaj na današnjo temo... Ponovno sem imel na razpolago nekaj odvečnega časa, katerega sem porabil za prilagajanje podnožja kobilice. Prilagajanje je bilo nujno, ker imajo vzhodnjaki svoje standarde in nova Wilkinsonova kobilica ni kompatibilna z luknjami, katere so bile izvrtane v trup po vzhodnjaških merah. Wilkinson proizvaja dele, katere najdemo na kitarah priznanih proizvajalcev, v svoji proizvodi liniji pa za polovico ceneje prodajajo izdelke pod svojo blagovno znamko. Model kobilice, katera bo dobila novo življenje na "Črni kitari", se prodaja pod imenom "Vintage Bridge Tremolo". Posebnost teh "staromodnih" (ang.: vintage) kobilic so sedla v obliki črke "S", katera so lepo vidna na sliki kobilice s strani. Poleg tega pa ima nova kobilica tudi zajeten kos kovine, ki bo skrbel za zven strun (ang.: sustain). V primerjavi s staro kobilico, je razlika več kot očitna... Originalna kobilica ima blok iz zlitine, Wilkinsonova pa železnega, kateri ima večjo specifično gostoto materiala in s tem več "prostora za ohranjanje energije v obliki nihanja".

Wilkinson Vintage Stratocaster Tremolo Bridge

 

Levo: zlitina, desno: železni blok

Rumene puščice: stare luknje, zadelane z zobotrebci, rdeče puščice: nove luknje

No, da ne bom dolgovezil o kobilici, bom samo še omenil, da sem obstoječe luknje za pričvrstitev kobilice zapolnil z lesenimi špilami in izvrtal nove za Wilkinsonovo kobilo. Da luknje niso pregloboke, sem si največjo dovoljeno globino na svedru označil z lepilnim trakom. Ko sem v rokah že imel vrtalnik in primeren sveder, sem naredil tudi nove luknje za zaščitno ploščo elektronike (ang.: pickguard). Stare luknje sem zapolnil z zobotrebci, katere drži na mestu lepilo za les.

Poglabljanje novih lukenj za pritrjevanje nove kobilice...

 Na vratu pa je tudi nekaj novega, nov logo za popestritev pogleda. Nalepka je na vodni osnovi, katera uporablja enak princip nanosa na površino, kot nalepke za makete. Zdaj vem, zakaj se je obrestovalo vlagati toliko truda v moje makete (KLIK za ogled). :) Nad kvaliteto nalepke sem bil presenečen, saj je kvaliteta boljša od tiste, katere sem vajen pri maketah. V trenutnem stanju je nalepka obdelana s kemikalijami za tanjšanje filma, vendar še nima zaščitnega sloja laka, kateri bo nanešen šele pred namestitvijo navijalcev.

Levo: star zaključek vratu,  desno: nov, predelan zaključek vratu

Kot je v moji naravi, se tudi tokrat nisem uspel izogniti reševanju problemov, ki se na začetku niso zdeli pomembni. Prileganje vratu na trup kitare nosi velik pomen v akustičnem smislu. Naj razložim to s pomočjo kratke zgodbice... Imam kar nekaj prijateljev, ki cenijo moje delo in en izmed njih je prišel na obisk prvič, ko sem dokončal prejšnjo H-S-H kitaro (humbucker-single coil-humbucker). Ko je prijel za kitaro in odigral nekaj "riffov", me je vprašal: "Zakaj pa se kitara tako trese, ko igram nanjo?". To je vprašanje na mestu, ko gre za odgovore na "sustain" oz. zven in prenos tona zaradi gostote lesa na magnete. Močnejše ko so vibracije kitare na trebušnem delu kitarista/-ke, boljši je prenos nravi kitare na zvočnik. Vrat je medij, ki potrebuje dober stik s trupom, da lahko doseže resonančno frekvenco kitare kot glasbila in ne le kot sestave posameznih delov, ki tvorijo celoto. Ker je imela kitara na začetku grozno podnožje vratu, sem se odločil podnožje spraviti na enako raven, da bo stik med vratom in trupom imel čimvečjo površino (več ko je vdolbin, manjša je stična površina med kosoma). Poleg tega je potrebno poskrbeti za dober stik med stranskimi površinami, da je vrat bolj stabilen med premikanjem vratu navpično (če gledamo kitaro s sprednje strani). Stabilnost med navpičnim premikanjem skrbi za to, da strune ne uidejo z igralnega polja.

Levo zgoraj: originalni relief trupa, levo spodaj: zbrušen spodnji del trupa kitare, desno zgoraj: odstranjeni robovi za dograjevanje lesa, ki pripomore k boljšem prileganju vratu na trup kitare, desno spodaj: vstavljanje lesa za boljše prileganje vratu, sredina: končna izvedba dograjevanja lesa pred obdelavo

Še vedno pa moram čakati na del srca kitare - elektroniko, sestavljeno iz treh potenciometrov, enega kondenzatorja in 5-stopenjskega stikala... Presneto čakanje... pravijo, da dobre stvari dobijo tisti, ki potrpežljivo čakajo. :)
Opozorilo! Z mojo gradnjo želim zgraditi le vizualni približek originala in zgolj zaradi tega uporabljam dele znanih svetovnih proizvajalcev, kateri so na voljo v trgovinah. Akustične lastnosti te nastajajoče kitare se ne bodo zmogli primerjati s kitaro, ki je narejena po Davidovih specifikacijah! Zato pišem naslednje:"Če želite imeti enak zvok, kot David, raje kupite pravo stvar - Fenderjevo "David Gilmour" repliko!".

Hvala za spremljanje!

P.S.:Zaenkrat je max. 40 ogledov na prispevek... zmoremo postavit nov rekord? ;) 

Gilmour Black Strat - Magneti (4.del)

Zdaj gre pa zares! Ker sem prišel tako daleč, da sem šel spreminjat obliko zaključka vratu, je bilo potrebno v skladu z detajliranjem kitare zamenjati tudi srce kitare - magnete. Magnete sem snel z ebaya za manj, kot se običajno prodajajo. Gre za magnete, ki so bili na Fenderjevem 60's Reissue Stratocaster modelu. Ne vem še, kako ti magneti pojejo, za predjed pa lahko serviram posnetek s podobnimi magneti, kot so moji.




Razlika med magneti je več kot očitna že samo zaradi višine feromagnetnih jeder, ki skrbijo za pretvarjanje nihanja strune v električni signal, kateri potuje preko efektov in ojačevalca na zvočnike in od tam do naših ušes. Fenderjevi magneti s kitare 60's Reissue Stratocaster naj bi bili podobni zvoku kitar, katere so izdelovali v času leta 1960 do 1969. Na Fenderjevih originalnih magnetih so naredili reverzni inženiring, kar pomeni, da so vzeli magnet iz omenjenega obdobja, ga premerili, razstavili, odvili žico z navitja in zapisali eletrične lastnosti v tabelo. Glavna značilnost starih (ang.: "vintage") magnetov je to, da je feromagnetni material zmes "Alnico V" in da navitje ni bilo narejeno strojno. Zračni žepki v navitju, ki se ustvarijo med ročnim usmerjanjem žice v času navijanja, tudi doprinesejo k frekvenčni karakteristiki magnetov. Feromagnetna zlitina je zmes Al-Ni-Co (aluminij, nikel, kobalt) in pri zmeseh so prisotne tudi nečistoče. Nečistoče v kovini tudi pripomorejo pri spremembi karakteristike električnega signala, sploh ko gre za višje frekvence (ranga kHz). Do sedaj sem izmeril le enosmerno upornost magnetov, saj jih pred namestitvijo novih potenciometrov in nove kobilice še ni mogoče preizkusit.

Na levi "Kvant", na desni pa "Fender" magneti

Enosmerna upornost magnetov:
vrat = 5,70k ohm
sredina = 5,71k ohm
kobilica = 5,64k ohm

Magnete bi po lastnostih uvrstil v leto 1964, ker so do takrat Fenderjevi magneti imeli črno podnožje, kasneje pa sivo. Podnožje ni tisti glavni faktor pri uvrščanju magnetov v neko določeno časovno obdobje, ampak enosmerna upornost. Fenderjevi single coil magneti, narejeni v letih '54 so imeli nižjo upornost, okoli 5,4k ohm. Do leta '63 so postopoma povečevali upornost navitij (če je več ovojev žice, je zato več upornosti, in s tem več induktivnosti, kar da več moči), katera je na koncu znašala 6,4k ohm. Leta 1964 so zmanjšali število ovojev žice in dosegli upornost navitij magnetov 5,7k ohm. Tega dejansko nihče ne ve zagotovo, nihče razen Fenderjevih inženirjev, ki skrbijo za tovarniške načrte in "recepte".
Sedaj čakam še na originalne Fenderjeve potenciometre in stikalo, saj Kvantovi (predhodni potenciometri kitare) hreščijo, ravno tako preklopno stikalo za magnete...

Nova plošča za magnete, ki je troslojna (Č-B-Č) in bela črta kar poživi to monotonost.

Ko dobim še kobilico in nalepko za vrat s Fenderjevim logom pa se začne sestavljanje. 

Tako izgleda ustrezni "Spaghetti" Fenderjev logo za javorjev vrat narejen leta 1957

Kot vedno... Hvala za spremljanje in nasvidenje do prihodnjič!

Gilmour Black Strat - Lakiranje (3.del)

Spet nekaj novega, nekaj napredka pri predelavi poceni kopije stratokasterce v "Gilmourjevo Črno kitaro". Vsakič, ko napišem "Gilmour Black Strat", se spomnim na Kreslinovo pesem "Črna kitara"... Gospoud, tisto črno kitaro šče mate, gospoud? Da ni imel v mislih g. Gilmourja, tale naš večno mladi Vladek? :))

 Torej, kaj je spet novega? Ja, uresničile so se moje želje in bajcanje (barvanje furnirja/lesa) se je izteklo po načrtih tako, da sem minuli vikend spet lepo, veselo lakiral s predhodno zmešanim avtoličarskim dvo-komponentnim lakom v spraju. Lakiranje je potekalo brez kakšnih večjih zapletov, pustilo nekaj pomarančaste površine in odprlo vrata brušenju in poliranju lakiranih površin... Hja, laka se bo dotaknil šmirgel granulacije P360 in potem navzgor do P2000, kateremu bo sledilo poliranje s polirno pasto in mojimi blazinicami prstov. Za lepoto se splača potrpeti, pravijo mati...

Kitara pred lakiranjem - na trupu je satenasta črna barva (polsvetleča) in pobajcan zaključek vratu

 Pred lakiranjem sem pobarval najprej prednji del vratu, nato prilepil na zadnjo stran furnir, ter ga pobajcal. Da cvinge niso pritiskale na sveži furnir prednje strani, sem uporabil že znani pripomoček (čolniček), katerega sem (zaradi "higiene") oblekel v PVC vrečko, na zadnji strani pa uporabil kos iverke. Za lepljenje sem znova uporabil dvo-komponentno (5-minutno) epoksi lepilo, katero se je izkazalo za najbolj ustrezno lepilo pri lepljenju furnirja. Epoksi lepilo je smolnato in se zato ne vpija v sam furnir, ter tako ne guba furnirja (vlažna lepila, kot je Mekol, furnir nagubajo).

Na naslednjih dveh slikah je mogoče opaziti moč dvo-komponentnega laka oz. laka nasploh, saj poudari "rebr'ca" javorjevega furnirja. Všečno, ane? ;)

Zaključek vratu, pobajcan in v čakanju na nekaj slojev 2k laka

Polakiran zaključek vratu, na katerem so lepo vidna "rebr'ca" javorjevega furnirja

Trup kaže znake pomaranče, katero se da zgladiti brez večjih problemov tako, da se gradnja nadaljuje po načrtih. V pričakovanju so novi magneti (Fender Stratocaster 60's Reissue) in črna plošča za magnete. Njammmmii!!!

Ostanite z mano do naslednjjič, ko bom opisal prevezavo magnetov in pokazal spolirano površino kitare. Medtem pa se moram znajti pri tiskanju nalepke na vodni osnovi, katero bom prilepil na vrat (tudi avtu nekaj manjka, če nima registrskih tablic, ane?).

Hvala za spremljanje! ;)