Acoustic guitar Applause AE 26 - part 1

Well, this is something new, isn't it!?
I used to write in my native language so far, but since there are a few fellas that read my blog outside of my country, I considered to make an edition in English language.

This blog entry is something special because this guitar isn't all about plugging into an amp and blowing your speakers out. This one is semi-acoustic, no, I meant semi-electric...that one doesn't sound right also...Well it's an acoustic guitar with a piezo unit and it doesn't need a battery. Weird, huh? Well that's the Piezo. Piezo is a special kind of rock (material, not music), which produces electricity when it is under physical pressure. Sooo, if you mount it on the right location on the guitar, you can get electrical signal and eventually sound out of it. Piezo isn't very good for producing sound that we are used to from magnet driven guitars (AC/DC, Metallica), but it reproduces surprisingly good amplified sounds of an acoustic guitar.
My Applause AE 26 guitar has a piezo unit under the bridge saddle (the steel looking kind of part under the white piece).

Oh, I'm so rude, I apologise... I haven't introduced you the Applause series acoustic guitars! An aircraft engineer (you read correctly), Charles Kaman, came up with an idea, a while ago, while serving his military service as a helicopter engineer. He was very familiar with molding and shaping of plastic and resin based materials, few of his fellow engineers were wood specialists, and so he thought of a guitar that would have less vocal feedback and also less wooden material. They made a guitar that had wooden front and wooden support structure, with composite back.
Regarding the sound characteristics, the Applause doesn't sound so clear and spanky as the traditional Western made guitars, but much warmer and smoother. It has it's own, specific sound. Most known artists that use Ovation guitars are: Yngvie Malmsteen, Nancy (from band Heart), Al di Meola, Melissa Etheridge...

I bought mine, second hand, and I must say that I am more than pleased with it, even though it is made in Korea. It features a V-shaped mahogany neck, doesn't use 9V battery (as most of electro-acoustical instruments do), I believe it has 9.5" neck radius, because it's not so flat as the modern necks are - feels very comfortable. Even with old strings (I believe they were 11's but it was hard to tell due to erosion of sweat and oxygen they were exposed to) it had that soft touch of the sound and smoothness of playability. I'm not a very good player so I can't say much about the use of it...

I decided to make it look good and sound a little better since I had a spare GraphTech TUSQ acoustic guitar nut laying around. I simply wanted to restring it, replace the nut, but then I found out that it also needed fret levelling. It's a common thing on guitars that are being really Played - it's like changing oil filter on a car, really... Here is what happens at repeated use of favored chords:

Well to make a long story short, i decided to give it a touch of fret leveller and found out that it wasn't such a bad decision afterall... Here is a video of the nut replacement, but you will have to wait for the fret levelling video.

Anyways, thank you for reading/following/taking notice...!

stormerSLO

Gilmour Black Strat - Sestavljanje in igranje, 6.del

"Pa kje hudiča se obira toliko časa?!", se sprašujete. Poleg obdobja čakanja in montaže, ter nastavljanja kitare, je bilo vmes tudi obdobje igranja kitare. Velik del zahvala za zamudo gre poceni izbiri načina pošiljanja, s katero so mi dostavljali elektroniko. Dober mesec je paketek potoval iz USA in na srečo nepoškodovan prispel v moj nabiralnik (poštarji/-ke, svaka čast!). "Made in USA" mi pri tem projektu bolj odgovarja, kot "made in Kina" pa čeprav ga na splošno ni čez "made in EU". Torej, potenciometri so CTS-ovi, 5-stopenjsko stikalo CRL-ovo, vtičnico pa je naredil Switchcraft. Seveda je v kompletu tudi slavni "orange drop" kondenzator, kateri je prisoten na vseh "American Standard" Fender Stratih. Prijetno presenečenje pa sta bila dva 90cm dolga kosa kabla, katera se je uporabljala na starih (ang.:"vintage") Stratih. Kabli so sestavljeni iz prepletenih bakrenih žil, katere so pospajkane vzdolž celotne dolžine in oblečene v povoskano tkaninasto srajčko.Kable magnetov sem se zaradi "avtentičnosti" odločil zamenjati, ker je 90cm ravno pravšnja dolžina za ožičenje vseh stvari v Stratu. Dolžine kablov za magnete sem kar prekopiral od obstoječih, le da sem dodal še 1cm k vsaki dolžini.

Komplet elektronike za popravljanje el. signala

Suha montaža

V levem kotu spodaj je slika prvotnega stanja magnetov,
velika slika pa prikazuje končno stanje ožičenega sistema

 

Kot vedno, tudi tokrat nisem bil zadovoljen s standardnim načinom ožičenja, zato sem dodal še dve poslastici z menija kitarskih mojstrov: "Neck ON", ter "Treble Bleed". Besede so morda malce neobičajne pa vendar je te tehnike že vsakdo izmed vas slišal. "Neck ON" je način vezave magneta in sicer ko je 5-stopenjsko stikalo v "Bridge" poziciji (magnet pri kobilici), z dodatnim stikalcem vzporedno vključimo še "Neck" magnet (blizu vratu). Zvok tako dobi malce topline, ki ima še vedno zelo hrustljavo definicijo.
"Treble Bleed" vezje je kombinacija upora in kondenzatorja, ki tvori frekvenčni filter. Potenciometer za glasnost to slabost, da ob zmanjševanju glasnosti začne rezati visoke frekvence. Nekaterim kitaristom je rezanje frekvenc všeč, drugim pa ne, kar je popolnoma stvar okusa. Sam imam raje kristalnost zvoka skozi vse glasnosti, zato sem se odločil za montažo "Treble Bleed" vezja. Pri sami izvedbi sta možni dve različici frekvenčnega filtra - vzporedna in zaporedna. Podrobnih raziskav, kar se tiče impedance samega filtra in njenega vpliva na skupno admitanco vezja z magneti, ter impedanco potenciometrov, se zaenkrat še nisem lotil, zato o tem raje kdaj drugič. Ubral sem (po neuradnih virih baje Seimur Dunkanovo izbiro) vzporedno vezavo, kombinacije 2,2nF folijskega kondenzatorja in 100k ohm upora.
Po nekaj urah igranja vam povem, da se "Treble Bleed" vezje super obnaša in obnese. Priporočam vsakomur, ki želi ohraniti razločnost tonov tudi pri nizkih glasnostih! "Neck ON" pa...ima svoj čar, samo se da tudi brez njega - kar vprašajte g. Gilmourja.

Zelena škatlica je kondenzator "Treble Bleed"vezja,
modra škatlica pa stikalo za "Neck ON" vezavo magnetov

 Ko je bil elektronski del kitare zvezan pa me je čakala le še montaža napenjalcev strun, pred tem pa je bilo seveda potrebno končati z delom na vratu - lakiranje nalepke. Lakiral sem z 2k avtoličarskim lakom in nalepke mi ni nagubalo, ali kakorkoli poškodovalo, najboljši del pa je to, da se ne vidi "silveringa" nalepke. Do t.i. "silveringa" pride, ko se svetloba lomi na zračnih mehurčkih, ki so ujeti pod nalepko, če le ta ni bila pravilno nalepljena. Lak je v tem trenutku že zravnan in spoliran, na vratu pa so že napenjalci in strune. Kitaro sem tudi intoniral, s tem pa naletel na nov problem... Kitara se, med "dive bomb" načinom igranja in uporabo "tremola" nasploh, razglašuje kot vsaka poceni Stratocasterca s 6-vijačnim vpetjem kobilice. Razglaševanje so rešili z iznajdbo "Floyd Rose" sistema (glej prejšnjo predelavo kitare <<KLIK>>), kjer so strune dejansko vezane neposredno med sedlom in kobilico - na igralnem območju in ne na celotni kitari, kot pri Stratih). Za razglaševanje je lahko krivo več dejavnikov, glavni pa so: napenjalci, sedlo, sidrišče strun na kobilici. V mojem primeru sta dva faktorja v mejah tolerance, izstopa pa sedlo strun. Med uporabo tremola, strune kar pokajo, ječijo in brenkajo, kot da bi imel harfo in kitaro v enem tako, da bo za normalno igranje te kitare potrebno zamenjati še sedlo. Sedel je več vrst, odvisno od izbranega materiala, saj imamo na voljo naslednje: kost, medenino, umetne materiale,... Medenine se bom izogibal, saj z njo kitara dobi plehek prizvok, česar pa si pri preigravanju Pink Flojdovih viž res ne želim. Bom malo razmislil pa rezultate delil, mogoče celo v kakem videu... ;) Do naslednjič pa: "Ajd, čau!".

Zgornji dve sliki: nalepki pred lakiranjem,
Spodnji dve sliki: nalepki po lakiranju

 

 OK, še ena pozerska...

 

Gilmour Black Strat - Prilagajanje nove kobilice, 5.del

Začel bom s primerjavo predhodnega stanja in stanja v tem trenutku predelave, saj lažje primerjamo večje razlike, kot tiste manjše, vmesne stopničke, ki jih doživljamo vsak dan.
Torej, nazaj na današnjo temo... Ponovno sem imel na razpolago nekaj odvečnega časa, katerega sem porabil za prilagajanje podnožja kobilice. Prilagajanje je bilo nujno, ker imajo vzhodnjaki svoje standarde in nova Wilkinsonova kobilica ni kompatibilna z luknjami, katere so bile izvrtane v trup po vzhodnjaških merah. Wilkinson proizvaja dele, katere najdemo na kitarah priznanih proizvajalcev, v svoji proizvodi liniji pa za polovico ceneje prodajajo izdelke pod svojo blagovno znamko. Model kobilice, katera bo dobila novo življenje na "Črni kitari", se prodaja pod imenom "Vintage Bridge Tremolo". Posebnost teh "staromodnih" (ang.: vintage) kobilic so sedla v obliki črke "S", katera so lepo vidna na sliki kobilice s strani. Poleg tega pa ima nova kobilica tudi zajeten kos kovine, ki bo skrbel za zven strun (ang.: sustain). V primerjavi s staro kobilico, je razlika več kot očitna... Originalna kobilica ima blok iz zlitine, Wilkinsonova pa železnega, kateri ima večjo specifično gostoto materiala in s tem več "prostora za ohranjanje energije v obliki nihanja".

Wilkinson Vintage Stratocaster Tremolo Bridge

 

Levo: zlitina, desno: železni blok

Rumene puščice: stare luknje, zadelane z zobotrebci, rdeče puščice: nove luknje

No, da ne bom dolgovezil o kobilici, bom samo še omenil, da sem obstoječe luknje za pričvrstitev kobilice zapolnil z lesenimi špilami in izvrtal nove za Wilkinsonovo kobilo. Da luknje niso pregloboke, sem si največjo dovoljeno globino na svedru označil z lepilnim trakom. Ko sem v rokah že imel vrtalnik in primeren sveder, sem naredil tudi nove luknje za zaščitno ploščo elektronike (ang.: pickguard). Stare luknje sem zapolnil z zobotrebci, katere drži na mestu lepilo za les.

Poglabljanje novih lukenj za pritrjevanje nove kobilice...

 Na vratu pa je tudi nekaj novega, nov logo za popestritev pogleda. Nalepka je na vodni osnovi, katera uporablja enak princip nanosa na površino, kot nalepke za makete. Zdaj vem, zakaj se je obrestovalo vlagati toliko truda v moje makete (KLIK za ogled). :) Nad kvaliteto nalepke sem bil presenečen, saj je kvaliteta boljša od tiste, katere sem vajen pri maketah. V trenutnem stanju je nalepka obdelana s kemikalijami za tanjšanje filma, vendar še nima zaščitnega sloja laka, kateri bo nanešen šele pred namestitvijo navijalcev.

Levo: star zaključek vratu,  desno: nov, predelan zaključek vratu

Kot je v moji naravi, se tudi tokrat nisem uspel izogniti reševanju problemov, ki se na začetku niso zdeli pomembni. Prileganje vratu na trup kitare nosi velik pomen v akustičnem smislu. Naj razložim to s pomočjo kratke zgodbice... Imam kar nekaj prijateljev, ki cenijo moje delo in en izmed njih je prišel na obisk prvič, ko sem dokončal prejšnjo H-S-H kitaro (humbucker-single coil-humbucker). Ko je prijel za kitaro in odigral nekaj "riffov", me je vprašal: "Zakaj pa se kitara tako trese, ko igram nanjo?". To je vprašanje na mestu, ko gre za odgovore na "sustain" oz. zven in prenos tona zaradi gostote lesa na magnete. Močnejše ko so vibracije kitare na trebušnem delu kitarista/-ke, boljši je prenos nravi kitare na zvočnik. Vrat je medij, ki potrebuje dober stik s trupom, da lahko doseže resonančno frekvenco kitare kot glasbila in ne le kot sestave posameznih delov, ki tvorijo celoto. Ker je imela kitara na začetku grozno podnožje vratu, sem se odločil podnožje spraviti na enako raven, da bo stik med vratom in trupom imel čimvečjo površino (več ko je vdolbin, manjša je stična površina med kosoma). Poleg tega je potrebno poskrbeti za dober stik med stranskimi površinami, da je vrat bolj stabilen med premikanjem vratu navpično (če gledamo kitaro s sprednje strani). Stabilnost med navpičnim premikanjem skrbi za to, da strune ne uidejo z igralnega polja.

Levo zgoraj: originalni relief trupa, levo spodaj: zbrušen spodnji del trupa kitare, desno zgoraj: odstranjeni robovi za dograjevanje lesa, ki pripomore k boljšem prileganju vratu na trup kitare, desno spodaj: vstavljanje lesa za boljše prileganje vratu, sredina: končna izvedba dograjevanja lesa pred obdelavo

Še vedno pa moram čakati na del srca kitare - elektroniko, sestavljeno iz treh potenciometrov, enega kondenzatorja in 5-stopenjskega stikala... Presneto čakanje... pravijo, da dobre stvari dobijo tisti, ki potrpežljivo čakajo. :)
Opozorilo! Z mojo gradnjo želim zgraditi le vizualni približek originala in zgolj zaradi tega uporabljam dele znanih svetovnih proizvajalcev, kateri so na voljo v trgovinah. Akustične lastnosti te nastajajoče kitare se ne bodo zmogli primerjati s kitaro, ki je narejena po Davidovih specifikacijah! Zato pišem naslednje:"Če želite imeti enak zvok, kot David, raje kupite pravo stvar - Fenderjevo "David Gilmour" repliko!".

Hvala za spremljanje!

P.S.:Zaenkrat je max. 40 ogledov na prispevek... zmoremo postavit nov rekord? ;) 

Gilmour Black Strat - Magneti (4.del)

Zdaj gre pa zares! Ker sem prišel tako daleč, da sem šel spreminjat obliko zaključka vratu, je bilo potrebno v skladu z detajliranjem kitare zamenjati tudi srce kitare - magnete. Magnete sem snel z ebaya za manj, kot se običajno prodajajo. Gre za magnete, ki so bili na Fenderjevem 60's Reissue Stratocaster modelu. Ne vem še, kako ti magneti pojejo, za predjed pa lahko serviram posnetek s podobnimi magneti, kot so moji.




Razlika med magneti je več kot očitna že samo zaradi višine feromagnetnih jeder, ki skrbijo za pretvarjanje nihanja strune v električni signal, kateri potuje preko efektov in ojačevalca na zvočnike in od tam do naših ušes. Fenderjevi magneti s kitare 60's Reissue Stratocaster naj bi bili podobni zvoku kitar, katere so izdelovali v času leta 1960 do 1969. Na Fenderjevih originalnih magnetih so naredili reverzni inženiring, kar pomeni, da so vzeli magnet iz omenjenega obdobja, ga premerili, razstavili, odvili žico z navitja in zapisali eletrične lastnosti v tabelo. Glavna značilnost starih (ang.: "vintage") magnetov je to, da je feromagnetni material zmes "Alnico V" in da navitje ni bilo narejeno strojno. Zračni žepki v navitju, ki se ustvarijo med ročnim usmerjanjem žice v času navijanja, tudi doprinesejo k frekvenčni karakteristiki magnetov. Feromagnetna zlitina je zmes Al-Ni-Co (aluminij, nikel, kobalt) in pri zmeseh so prisotne tudi nečistoče. Nečistoče v kovini tudi pripomorejo pri spremembi karakteristike električnega signala, sploh ko gre za višje frekvence (ranga kHz). Do sedaj sem izmeril le enosmerno upornost magnetov, saj jih pred namestitvijo novih potenciometrov in nove kobilice še ni mogoče preizkusit.

Na levi "Kvant", na desni pa "Fender" magneti

Enosmerna upornost magnetov:
vrat = 5,70k ohm
sredina = 5,71k ohm
kobilica = 5,64k ohm

Magnete bi po lastnostih uvrstil v leto 1964, ker so do takrat Fenderjevi magneti imeli črno podnožje, kasneje pa sivo. Podnožje ni tisti glavni faktor pri uvrščanju magnetov v neko določeno časovno obdobje, ampak enosmerna upornost. Fenderjevi single coil magneti, narejeni v letih '54 so imeli nižjo upornost, okoli 5,4k ohm. Do leta '63 so postopoma povečevali upornost navitij (če je več ovojev žice, je zato več upornosti, in s tem več induktivnosti, kar da več moči), katera je na koncu znašala 6,4k ohm. Leta 1964 so zmanjšali število ovojev žice in dosegli upornost navitij magnetov 5,7k ohm. Tega dejansko nihče ne ve zagotovo, nihče razen Fenderjevih inženirjev, ki skrbijo za tovarniške načrte in "recepte".
Sedaj čakam še na originalne Fenderjeve potenciometre in stikalo, saj Kvantovi (predhodni potenciometri kitare) hreščijo, ravno tako preklopno stikalo za magnete...

Nova plošča za magnete, ki je troslojna (Č-B-Č) in bela črta kar poživi to monotonost.

Ko dobim še kobilico in nalepko za vrat s Fenderjevim logom pa se začne sestavljanje. 

Tako izgleda ustrezni "Spaghetti" Fenderjev logo za javorjev vrat narejen leta 1957

Kot vedno... Hvala za spremljanje in nasvidenje do prihodnjič!

Gilmour Black Strat - Lakiranje (3.del)

Spet nekaj novega, nekaj napredka pri predelavi poceni kopije stratokasterce v "Gilmourjevo Črno kitaro". Vsakič, ko napišem "Gilmour Black Strat", se spomnim na Kreslinovo pesem "Črna kitara"... Gospoud, tisto črno kitaro šče mate, gospoud? Da ni imel v mislih g. Gilmourja, tale naš večno mladi Vladek? :))

 Torej, kaj je spet novega? Ja, uresničile so se moje želje in bajcanje (barvanje furnirja/lesa) se je izteklo po načrtih tako, da sem minuli vikend spet lepo, veselo lakiral s predhodno zmešanim avtoličarskim dvo-komponentnim lakom v spraju. Lakiranje je potekalo brez kakšnih večjih zapletov, pustilo nekaj pomarančaste površine in odprlo vrata brušenju in poliranju lakiranih površin... Hja, laka se bo dotaknil šmirgel granulacije P360 in potem navzgor do P2000, kateremu bo sledilo poliranje s polirno pasto in mojimi blazinicami prstov. Za lepoto se splača potrpeti, pravijo mati...

Kitara pred lakiranjem - na trupu je satenasta črna barva (polsvetleča) in pobajcan zaključek vratu

 Pred lakiranjem sem pobarval najprej prednji del vratu, nato prilepil na zadnjo stran furnir, ter ga pobajcal. Da cvinge niso pritiskale na sveži furnir prednje strani, sem uporabil že znani pripomoček (čolniček), katerega sem (zaradi "higiene") oblekel v PVC vrečko, na zadnji strani pa uporabil kos iverke. Za lepljenje sem znova uporabil dvo-komponentno (5-minutno) epoksi lepilo, katero se je izkazalo za najbolj ustrezno lepilo pri lepljenju furnirja. Epoksi lepilo je smolnato in se zato ne vpija v sam furnir, ter tako ne guba furnirja (vlažna lepila, kot je Mekol, furnir nagubajo).

Na naslednjih dveh slikah je mogoče opaziti moč dvo-komponentnega laka oz. laka nasploh, saj poudari "rebr'ca" javorjevega furnirja. Všečno, ane? ;)

Zaključek vratu, pobajcan in v čakanju na nekaj slojev 2k laka

Polakiran zaključek vratu, na katerem so lepo vidna "rebr'ca" javorjevega furnirja

Trup kaže znake pomaranče, katero se da zgladiti brez večjih problemov tako, da se gradnja nadaljuje po načrtih. V pričakovanju so novi magneti (Fender Stratocaster 60's Reissue) in črna plošča za magnete. Njammmmii!!!

Ostanite z mano do naslednjjič, ko bom opisal prevezavo magnetov in pokazal spolirano površino kitare. Medtem pa se moram znajti pri tiskanju nalepke na vodni osnovi, katero bom prilepil na vrat (tudi avtu nekaj manjka, če nima registrskih tablic, ane?).

Hvala za spremljanje! ;)

Gilmour Black Strat - Vrat (2.del)

Prazniki so mimo, denarnica prazna, zato sem se spet lotil projekta, ki zahteva nekaj časa in ročnih spretnosti. Tokrat sem se posvetil delu kitare, ki definira njeno poreklo oz. družino, iz katere izhaja - konec vratu. Na koncu vratu so napenjalci, ki niso nič drugega, kot sidrišča strun, katera imajo možnost spreminjanja napetosti sil v posamezni struni. Ker ima "Les Paul" el. kitara zase značilno obliko vesla oz. lopate, imata kitari iz delavnic Ibaneza in Yamahe obliko puščic, ima vsekakor tudi Fender Stratocaster svojo famozno silhueto. Od kod izvira ideja ne ve nihče drug, kot njen izumitelj Leo Fender, o katerem je bilo veliko povedanega in napisanega. Navajam citat iz knjige "The Fender Book" avtorjev T. Bacon in P. Day:
"According to writer Tony Bacon, in The Fender Book, "It's difficult to judge whether the design of Fender's first solidbody electric guitar was influenced very much by Bigsby's earlier instrument. George Fullerton says that he and Leo knew Paul Bigsby and had seen Merle Travis playing a Bigsby guitar. Dale Hyatt, however, is less sure: 'I can't really say there was any truth that Leo copied Paul Bigsby, they just both made something at the same time.'" [The Fender Book by Tony Bacon and Paul Day, page 15, continued on page 18].

It's also interesting to note that in the late 40s Bigsby's shop was in Downey, California, only fifteen miles away from Fender."

Kaj je bilo prej, ali kura, ali jajce, se bo ugotavljalo še nekaj časa, sam pa bom ta čas raje posvetil predelovanju. 

Ker me je tisti grdi logo neizmerno motil, sem ga enostavno odbrusil in tako prišel do javorja. 

Na internetu sem našel kar nekaj predlog za vratove (oz. njihovih zaključkov) in se odločil za vrat iz leta 1957, katerega je uporabljal tudi David. Značilnost vratu iz leta '57 je oblika zaključka vratu in hrbtišče vratu, kjer počiva palec pri igranju. Vzdolžna oblika vratu (če gledamo prečni prerez vratu) ima podobno obliko, kot črka "V", medtem ko imajo modernejši vratovi (predvsem zaradi lažjega igranja in oprijemanja) obliko črke "C". Za ekstremno obliko predelovanja iz oblike "C" na  "V" se nisem odločil, ker bi moral dodati kar nekaj lesa na hrbtno stran in ker mi "C" oblika vratu zaenkrat odgovarja. Tako sem natisnil predlogo zaključka vratu iz leta '57 in na obstoječo obliko z eposki lepilom prilepil les.

Sledilo je brušenje in rezanje odvečnega lesa...

 Da pa se na končnem izdelku nebi videlo grdih spojev starega in dolepljenega lesa, sem čez oboje prilepil furnir rebrastega javorja, kateri mi je ostal še od Yamahinega projekta. Da sem na ukrivljenem delu zaključka dosegel dober kontakt, sem izdelal pripomoček "čolniček". Ta je poskrbel za dober pritisk na furnir s pomočjo mizarskih spon ali po domače "cving".

Z ostrim skalpelom sem obrezal robove in jih pobrusil do "glavnega" lesa. Počasi pa že postaja podobna Fenderjevi obliki... Luknje napenjalcev sem obdelal z rezkarjem (dremel) in pazil, da nisem pobral osnovnega lesa, saj bi v slednjem primeru imel probleme pri stabilnosti napenjalcev, kar pa seveda ni zaželjeno.

V naslednjem koraku bom ponovil postopek oblačenja furnirja na hrbtni strani, kateremu pa bo sledilo bajcanje (barvanje lesa) in če bo šlo vse po načrtih, tudi lakiranje.

Hvala za branje, do naslednjič! ;)

Spoznajmo Gilmourjevo "Črno kitaro - the Black Strat"

David Gilmour mi je že nekaj časa pri srcu, saj zna njegova kitara potolažiti in razveseliti marsikatero srce, kar je David s skupino Pink Floyd v številnih desetletjih ustvarjanja tudi dokazal. Kot vsaka kitara znanega kitarista, je tudi Davidova postala ikona, ki predstavlja ustvarjanja Pink Floydovskih časov. Ta "črna kitara" je tako priljubljena pri kitaristih, da je v Fenderjevih proizvodnih obratih dobila celo svojo linijo in v svetu literature svojo knjigo. Vsaka rock zvezda ima svojega kitarskega tehnika, ki skrbi za menjavo in uglaševanje strun na kitari, občasno pa tudi kakšno popravilo, zamenjavo dela kitare, zamenjave elektronike. Davidov kitarski tehnik, Phil Taylor, je napisal knjigo o "Črni kitari", ki je edini pravi opis legendarnega inštrumenta.

Kvant "Stratocaster"

Yamaha "SuperStrat" RGX421

Black Strat - Kvant

Lahko bi našteval in našteval predelave originalne Fenderjeve kitare pa s predelavo moje nebi prišel prav daleč. Čas je, da vam predstavim mojo novo "žrtev", ki bo dobila priložnost za lepši izgled in prijetnejši glas. Kupil sem jo na Bolhi za relativno male denarce in ravno toliko je vredna njena oprema. Potenciometri hreščijo, magneti nimajo dinamike, kobilica ima premajhen blok za resoniranje, uglaševalci so majavi,... Vse to bo potrebno zamenjati, da bo kitara igrala kot Davidova.
Zanimivost te kitare je barva, saj je zelo podobna originalni barvi Yamahe RGX421. Najbrž je opazna tudi razlika v barvi vratov, saj ima novi stratocaster oz. skrajšano strat, ubiralko iz javora, medtem ko ima superstrat ubiralko iz mahagonija. Ravno zaradi stratovega vratu iz javora sem se odločil trupu spremeniti barvo na črno. Poleg barve mi je všeč tudi zvok Davidove kitare, katerega dobi s pomočjo kombinacije magnetov. Do leta 2004 je David na vratu imel Fenderjev "custom shop" magnet Fat '50, na sredini Fenderjev "custom shop" magnet, iz leta '69, na kobilici pa po meri navit magnet Seymour Duncana, model SSL-1. Po letu 2007 je začel na vratni in sredinski poziciji uporabljati Fenderjeva "custom shop" magneta, iz leta '69, na kobilici pa po meri navit magnet Seymour Duncana, model SSL-1. Kasneje so pri Seymour Duncanu (na kratko: SD) navili magnet, kateri je na las podoben Davidovem po meri navitem SSL-1, poimenovali pa so ga "SD SSL-5".

Magnete in ostalo elektroniko se da zamenjati brez večjih zapletov, večji problemi pa se pojavijo pri kopijah Fenderjevih kitar. Fenderjev največji zaščitni znak je na koncu vratu.Pri moji kopiji so pri dizajnu odstranili znameniti krožni del, najbrž da bi se izognili morebitnim tožbam s strani Fenderja. Ali se bom temu delu posvetil, ali ne, ta trenutek še ne vem.








Ko je bil David pred predelavo svoje kitare, je bila pobarvana v klasični "tobacco sunburst" barvni kombinaciji, katero je enostavno prebarval in ji zamenjal bel zaščitni del, kamor so pritrjeni magneti, s črnim, kot je vidno na sliki "BlackStrat - Kvant". Sam ne nameravam preveč komplicirat tako, da bom to modro samo malo popraskal in prebarval s črno, kateri bo sledil še sloj laka.