Gilmour Black Strat - Prilagajanje nove kobilice, 5.del

Začel bom s primerjavo predhodnega stanja in stanja v tem trenutku predelave, saj lažje primerjamo večje razlike, kot tiste manjše, vmesne stopničke, ki jih doživljamo vsak dan.
Torej, nazaj na današnjo temo... Ponovno sem imel na razpolago nekaj odvečnega časa, katerega sem porabil za prilagajanje podnožja kobilice. Prilagajanje je bilo nujno, ker imajo vzhodnjaki svoje standarde in nova Wilkinsonova kobilica ni kompatibilna z luknjami, katere so bile izvrtane v trup po vzhodnjaških merah. Wilkinson proizvaja dele, katere najdemo na kitarah priznanih proizvajalcev, v svoji proizvodi liniji pa za polovico ceneje prodajajo izdelke pod svojo blagovno znamko. Model kobilice, katera bo dobila novo življenje na "Črni kitari", se prodaja pod imenom "Vintage Bridge Tremolo". Posebnost teh "staromodnih" (ang.: vintage) kobilic so sedla v obliki črke "S", katera so lepo vidna na sliki kobilice s strani. Poleg tega pa ima nova kobilica tudi zajeten kos kovine, ki bo skrbel za zven strun (ang.: sustain). V primerjavi s staro kobilico, je razlika več kot očitna... Originalna kobilica ima blok iz zlitine, Wilkinsonova pa železnega, kateri ima večjo specifično gostoto materiala in s tem več "prostora za ohranjanje energije v obliki nihanja".

Wilkinson Vintage Stratocaster Tremolo Bridge

 

Levo: zlitina, desno: železni blok

Rumene puščice: stare luknje, zadelane z zobotrebci, rdeče puščice: nove luknje

No, da ne bom dolgovezil o kobilici, bom samo še omenil, da sem obstoječe luknje za pričvrstitev kobilice zapolnil z lesenimi špilami in izvrtal nove za Wilkinsonovo kobilo. Da luknje niso pregloboke, sem si največjo dovoljeno globino na svedru označil z lepilnim trakom. Ko sem v rokah že imel vrtalnik in primeren sveder, sem naredil tudi nove luknje za zaščitno ploščo elektronike (ang.: pickguard). Stare luknje sem zapolnil z zobotrebci, katere drži na mestu lepilo za les.

Poglabljanje novih lukenj za pritrjevanje nove kobilice...

 Na vratu pa je tudi nekaj novega, nov logo za popestritev pogleda. Nalepka je na vodni osnovi, katera uporablja enak princip nanosa na površino, kot nalepke za makete. Zdaj vem, zakaj se je obrestovalo vlagati toliko truda v moje makete (KLIK za ogled). :) Nad kvaliteto nalepke sem bil presenečen, saj je kvaliteta boljša od tiste, katere sem vajen pri maketah. V trenutnem stanju je nalepka obdelana s kemikalijami za tanjšanje filma, vendar še nima zaščitnega sloja laka, kateri bo nanešen šele pred namestitvijo navijalcev.

Levo: star zaključek vratu,  desno: nov, predelan zaključek vratu

Kot je v moji naravi, se tudi tokrat nisem uspel izogniti reševanju problemov, ki se na začetku niso zdeli pomembni. Prileganje vratu na trup kitare nosi velik pomen v akustičnem smislu. Naj razložim to s pomočjo kratke zgodbice... Imam kar nekaj prijateljev, ki cenijo moje delo in en izmed njih je prišel na obisk prvič, ko sem dokončal prejšnjo H-S-H kitaro (humbucker-single coil-humbucker). Ko je prijel za kitaro in odigral nekaj "riffov", me je vprašal: "Zakaj pa se kitara tako trese, ko igram nanjo?". To je vprašanje na mestu, ko gre za odgovore na "sustain" oz. zven in prenos tona zaradi gostote lesa na magnete. Močnejše ko so vibracije kitare na trebušnem delu kitarista/-ke, boljši je prenos nravi kitare na zvočnik. Vrat je medij, ki potrebuje dober stik s trupom, da lahko doseže resonančno frekvenco kitare kot glasbila in ne le kot sestave posameznih delov, ki tvorijo celoto. Ker je imela kitara na začetku grozno podnožje vratu, sem se odločil podnožje spraviti na enako raven, da bo stik med vratom in trupom imel čimvečjo površino (več ko je vdolbin, manjša je stična površina med kosoma). Poleg tega je potrebno poskrbeti za dober stik med stranskimi površinami, da je vrat bolj stabilen med premikanjem vratu navpično (če gledamo kitaro s sprednje strani). Stabilnost med navpičnim premikanjem skrbi za to, da strune ne uidejo z igralnega polja.

Levo zgoraj: originalni relief trupa, levo spodaj: zbrušen spodnji del trupa kitare, desno zgoraj: odstranjeni robovi za dograjevanje lesa, ki pripomore k boljšem prileganju vratu na trup kitare, desno spodaj: vstavljanje lesa za boljše prileganje vratu, sredina: končna izvedba dograjevanja lesa pred obdelavo

Še vedno pa moram čakati na del srca kitare - elektroniko, sestavljeno iz treh potenciometrov, enega kondenzatorja in 5-stopenjskega stikala... Presneto čakanje... pravijo, da dobre stvari dobijo tisti, ki potrpežljivo čakajo. :)
Opozorilo! Z mojo gradnjo želim zgraditi le vizualni približek originala in zgolj zaradi tega uporabljam dele znanih svetovnih proizvajalcev, kateri so na voljo v trgovinah. Akustične lastnosti te nastajajoče kitare se ne bodo zmogli primerjati s kitaro, ki je narejena po Davidovih specifikacijah! Zato pišem naslednje:"Če želite imeti enak zvok, kot David, raje kupite pravo stvar - Fenderjevo "David Gilmour" repliko!".

Hvala za spremljanje!

P.S.:Zaenkrat je max. 40 ogledov na prispevek... zmoremo postavit nov rekord? ;)